Neko zgodbo staro, še antično,
se pri nas na oder spet postavlja,
vedno ista scena se ponavlja,
zdi dogajanje se nepremično.
Kuri ogenj se in razpihuje,
a le dim je, prav nič se ne vname,
noče zagoreti kupček slame,
požigalcev trop pa se huduje.
Neron Rim požgal je, mi požgimo
vsaj Emone pol, se s scene sliši,
da bežali bodo kakor miši,
dajmo, končno enkrat to storimo.
Z levo roko to bomo storili,
naj se vidi, zmore kaj levica,
o, presneto, se godi krivica,
smo na drva čisto pozabili.
Ni goriva, ognja jim zmanjkuje,
scena vsa na odru jim ugaša,
da gledalec vsak se nujno vpraša,
kaj ta drama vendar prikazuje.
Drama ni, povejo jim naknadno,
je komedija, a oni vzeli
stvar zares so in pač izviseli,
po pričakovanjih, ne nenadno.
Kakor Neron radi bi požgali
vse, kar jim trenutno je v napoto,
so opekli z lastno se raboto,
osmojenci še naprej ostali.
