V svetu ptic je znova vse narobe,
ko bilo bi nujno treba žetve,
kar ostalo sploh je še od setve
po poplavi, kar ni šlo po gobe.
Ptice ko naj zrnje bi znosile
brž na kup, da osuši se vsega,
se domislil šef je njihov tega,
česa bi najlaže se rešile.
Kaj bi delale, kaj bi nosile,
če je že nedelja dan počitka,
naj še v ponedeljek v miru ritka
odpočije si od hude sile.
Se odločil je za to preudarno,
lastna jata mu je svetovala,
ker bi v ponedeljek letovala,
naj ravna šef z vsemi solidarno.
Pticam je pod nebom zaukazal,
da zdaj dan več bodo mirovale,
križem rok samo doma ostale,
je računal, da jih bo pomazal.
Jih pomazal, da bo bolj priljubljen,
mislil, da kot on prav vse so ptice,
lene, indolentne, za pravice
infantilnih, ta golob oskubljen.
Jih prepustil težki je usodi,
kaj trudile bi se, naj propade
ves pridelek, saj zanj ni več nade,
dokler zmešan ptič je na svobodi.