Na soočenje so povabili
pet jih skupaj, na predtekmovanje,
da preveri se dodobra znanje,
preden bi najboljše izvolili.
Tisto vsak, kar zmore, naj pokaže,
v startu tekmovalna navodila
je peterica takoj dobila,
kakšne so, dokažejo naj, baže.
Dve sta ženski ne zaradi kvote
le zavoljo znanja se odzvali,
sta kar sami v tekmo se podali,
da bi pač ne delali sramote.
Tista padla je v oči žiriji,
ki tekstilno je izbrala vedo,
a ko dali punci so besedo,
so čudili zgolj se v komisiji.
Nova da predstavi oblačila,
besedičila je mojškra stalno,
jih razkazovala teatralno,
ker da sama naj bi jih sešila.
Gledali so, kje je sploh kaj tkanja,
pa bilo ni niti tanke niti,
ni golote moč bilo zakriti,
katastrofe golega neznanja.
Ko ji povedo, da se ne vidi
drugega nič kakor ona sama,
se odzove brž šiviljstva dama,
to lahko se vendarle predvidi.
Da stopilo ji je vidno v glavo,
je žiriji jasno, je na dlani,
pokrivalo da stoji postrani,
v smer bo treba spraviti ga pravo.
Vsa je umetelnost tam verjetno,
tam pod pokrivalom, naj pokaže
reče komisija mojški, laže
znanje bo presojati zajetno.
In ko dvigne mojška pokrivalo,
vsem je jasno, kje se tkanje skriva,
prazna slama, uvezena v tkiva,
vse je, kar se tam je pokazalo.
