Vrane ne poznam, nikoli srečal,
rekel je Ostržek jeznorito,
in zatrjeval, da kot pribito
nos se mu odslej ne bo več večal.
Nisem videl za življenja vrane,
mesec mi je priča zanesljiva
pa verodostojna, nesumljiva,
drugo vse klevete so zlagane.
Nisem nasmodil se na zabavi,
sploh se ne smodim, tako da veste,
s tem smodenjem mi na živce greste,
čakajte, nekdo vas še prijavi.
Tožil bom, ker se me v zvezo spravlja
s tipi, ki sem zanje prvič slišal,
bom, povem vam, hitro vas utišal,
zdaj Ostržek v pozo se postavlja.
Nos pa raste mu prav pospešeno,
nekaj čudnega se v njem dogaja,
nenavaden vedno bolj postaja,
lice bledo je pa spet zeleno.
Vidi se, mu znanstev primanjkuje
tistih, ki sam besno jih zanika,
izrisuje s tem se jasna slika,
v abstinenci je čedalje huje.
