Gremo poker se, je Marči vzkliknil,
zadnjič jaz izgubil sem pri igri,
vi ste stari pokeraški tigri,
z vami bom kot feniks zopet vzniknil.
Dajmo ven na plano štiri ase,
zoper ase namreč ni rešitve,
take trosil Marči je trditve
in ponosno zrl sam je nase.
Tokrat nas je Marči vsaj obvestil,
mislil si je Dejči, z njim Alena,
Mukec pa razmišljal, da ta scena
je, kot da bi jo ves mesec klestil.
Gremo poker se, saj nič ne stane,
štirje asi in v rokavu peti,
zmago nam z lahkoto je ujeti,
če četverka kakor eden plane.
Složni bomo, tukaj ni pardona,
saj smo štirje in kar pet je asov,
nismo več iz tistih prejšnjih časov,
preden nas dotolkla je korona.
Prej podpiše se samo pogodba,
da se karte vržejo na mizo,
zopet videlo se bo reprizo,
stara ponovi se znana zgodba.
V karte namreč jim nekdo poškili,
zigmarjev je pet, in ne le štirje,
kvartopirski v zraku že prepir je,
Bog naj goljufivčkov se usmili.
