foto: STA

Proti vašim željam, neizbežno

spet bo treba isto zavrteti

staro ploščo, prazni kjer posneti

govori so, jo prijeti nežno.

Nežno, kajti bojda stvar je krhka,

smo nad njo lahko le zaskrbljeni,

ko vrti se v formi obteženi,

videz daje, da je  skrajno prhka.

Fanja ta je, s plošče ki oglaša

z vedno isto znano se vsebino,

vedno bolj in bolj ki gre v plitvino,

zvoke njene se težko prenaša.

Fanja s plošče stare nam prepeva,

vedno znova o skrbeh osebnih

in potrebah svojih prav posebnih,

da skrb zanjo vse nas že preveva.

Zaskrbljena je, ker so sovragi

vsepovsod okoli nje prisotni,

so nasilni in nadvse pohotni,

a ukrepi zoper njih preblagi.

Zaskrbljena je, ker nje rojaki

skeptični do cepljenja so silno,

piše jim že pismo poslovilno

in zmajuje, češ, zakaj so taki.

V isti sapi silna skrb jo muči

ob porabi sredstev za zdravila,

se nad vsoto Fanja je zgrozila,

ko jo videla je v pravi luči.

Vladavina skrb je vzbujajoča,

vladavina prava, ki je manjka,

stalno vpije Fanja, stara znanka,

eksponentno s tem je skrb rastoča.

Bi skrbi lahko našteli mnogo,

le še te drže pokonci Fanjo,

a od vseh največja skrb je zanjo,

zaskrbljenko znano vsem ubogo.

Jo skrbi, kako bodo sprejeli

njene večno iste prazne fraze,

kje jemala lažne bo dokaze,

da ji bodo sploh še kaj verjeli.