Trojka znano rusko je vozilo,
trije konji na sani pripeti,
ve se, kaj, kako jim je početi,
eno ker usmerja jih trobilo.
Le naravnost v daljo puste večne,
dokler sežejo na vzhod ravnice,
várujejo jo pri tem plašnice,
da ubogajo kosti nesrečne.
Znajdejo se v trojki konji tudi,
ki za pusto niso prav primerni,
a so zvesti, vdani, krotki, verni,
vsak od njih se v hlapčevanju trudi.
Pasme so podalpske, so konjiči,
reči konj bila bi že žalitev,
bolj na mestu tale je trditev,
trojko ruski da ženó biriči.
Prvi je konjiček konj rjavec,
ta omagal je, je penzioniran,
drugi šarec, mladec naspidiran,
ki v rjavčev se je vrgel pravec.
Tretji konj je na zunanji strani,
rdeče barve, zbegan pogleduje,
mu je novo vse, precej še tuje,
s floskulami sebe, druge hrani.
Če smo prav natančni, je kobila
in iz bruseljskega hleva vzeta,
od dveh konjev še bolj prizadeta,
ker pojenja ji življenja sila.
V ruske dirja trojka ta širjave,
rjavec, šarec in kobila rdeča,
cilj je jasen, takšna bo nesreča,
da se bodo krohotale krave.