Orwellova znana je kmetija
zdaj na poti spet demokracije,
uresničile so se vizije,
da vodilna bo oligarhija.
Ne več prasci, zdaj bodo leteči
jo vodili, rekle so podgane,
bodo dale vse za to, naj stane,
kolikor premorejo le v vreči.
Konec frakcij, majhnih strank za vedno
ta demokracija je prinesla,
šaraste še isti hip odnesla,
kaj bi s to navlako prejšnjo bedno.
Niso kot zavezniki potrebni
tile vodje farme naše bivši,
dali vedeti so odstopivši,
da so kvečjemu za voz pogrebni.
Šarast konj in njega z njim družica
daleč od korita sta ostala,
zunaj praga hlevskega jokala,
kje na farmi zanju je pravica.
Čivkali že dolgo so golobi,
tudi vrane in še zlasti kosi,
da so v konjskem hlevu goli, bosi,
z njimi skupaj da se ne spodobi.
Se storilo jim je končno milo,
ne bi kar na cesti jih pustili,
vpregli bodo vendar v skrajni sili
šarca konja in še njo, kobilo.
