S svobodnjaki so bile težave,
kdo ne pomni Haiderja, glavarja,
mučil ki Slovence je, češ zarja
sveti na Koroškem le za prave.
Kdor ni naš, kdor ni v celoti z nami,
ta je vindišar, čez mejo spada,
naši družbi takšen ne pripada,
tu smo zbrani le elitni sami.
Take si poslušal, ne direktno
sicer vedno, toda prepoznavno,
tudi če ni rekel vsega javno,
saj rad deloval bi pač korektno.
Frajhajtlihe, torej svobodnjaki
danes se že zgodovina zdijo,
dasiravno mnogi še živijo,
zase mislijo, da so junaki.
Se pa zgodovina nam ponavlja,
kakor vedno v farsični obliki,
videti podobni so na sliki,
ki kot svobodnjaška se predstavlja.
Niso več kot prej tja omejeni,
tja na drugo stran, čez Karavanke,
škilijo globalno zdaj čez planke,
kje zaplankanost se dobro ceni.
Svobodnjaštvo po svobodi kliče,
polna so ga usta te besede,
na sumljivce plane iz zasede,
toliko, kar gibanja se tiče.
Kar je svobodnjaško, se zgolj važi,
samo sebe strašno povzdiguje,
s Haiderjem le to ga povezuje,
vse slovensko skrajno da sovraži.
