»Sem glas ljudstva,« glas bolnik je dvignil,
»poslušajte mene, sem večina,
poleg tega zlata sem mladina,«
še dodal je, hkrati glasno rignil.
Poslušali so ga, in gledaje
se čudili, pil ni iz kozarca,
kar iz piksne, ko je v družbi jarca
dričal se do zdravstvene postaje.
Do postaje, nujno češ da mora
obračunati tam z več zdravniki,
ki da vsi so zbrani v isti kliki,
situacija pa da je nora.
Na opornico opiral žilno
se je kot pohabljenec ta sinček,
si z levico pridržal še slinček,
in robantil nad sistemom silno.
So vprašali: Je hipohondrija?
Saj se vidi, štiridesetletnik
nebogljen, ki rad bi bil povzpetnik.
Nak, to je samo hipokrizija.
Zoper vse zasebno se usaja
in potem deležen terapije
pri privatniku je, norca brije
sam iz sebe, sebi sam ugaja.
Ne pomaga tipčku sto zdravnikov,
staršema povedali so davno,
v diagnozo zapisali glavno:
»Sin je nula, saj je plod bolnikov.«
