Tvoji smo, oh vodja, v tvoji službi,
smo predali se ti brezpogojno,
delamo zdaj, kakor vidiš, trojno,
vsi smo vdani ti v civilni družbi.
Čakamo samo orožje tajno,
dragi vodja, da nas to odreši,
prosimo te, ves ustroj pospeši,
zmago končno zagotovi trajno.
Spustil v znamenje miru goloba
pod nebo si, vodja ljubi dragi,
da približamo se malce zmagi,
pa se zdi, da nam preveč pozoba.
Smo zato mi tu, civilne sile,
ki zabredle s tabo smo globoko,
da povzdignemo nas spet visoko,
če bodo nam zvezde rdeče mile.
Več brez dela zdaj se ne postava,
vsak dan delamo vsi civilisti,
nismo več le petkovski statisti,
nič več ni ob petkih zgolj predstava.
Tudi kdor docela nesposoben
za življenje bil je samostojno,
zdaj se trudi maksimalno, dvojno,
da dozdeva čemu se podoben.
Niso tu le sile kolesarske
niti ni pehota tista glavna,
vsa civilna služba namreč javna
del je tvoje službe orožarske.
Tudi kdor, se ve sicer, je nula,
dvigne zdaj vsaj enkrat se nad ničlo,
vsak prispeva, pa četudi pičlo,
zadnja še celo kovaška bula.
Ni skrivnosti več, nobene tajne,
vidi že po naši se pojavi,
tudi če smo revčki, nismo zdravi,
smo napeli svoje sile skrajne.
Skrajnost namreč naša je maksima,
skupaj s tabo pridemo do roba,
težka bo prihodnost, silno groba,
prizadeto vsak od nas ti kima.
Tvoji smo, oh, vodja, v sili skrajni
se razgalimo ljudem docela,
naša bo civilna družba bdela,
glej, v zvestobi tebi neomajni.
Ker vojaštva manjka ti, upada
sila ti vojaška regularna,
sile smo civilne orožarna,
ki gre s tabo v skrajnost do propada.
