Bliža se mi konec, saj je jasno,
je zavzdihnil penzionist, in naj na ljubo
njemu gre še drugo vse v pogubo,
to je rekel pa zahropel glasno.
Trije odposlanci zraven stali
kakor angeli so, on zamahne,
hoče brž, predčasno da usahne,
naj bi mu že nekaj piti dali.
Ja, predčasno, to sem si izvolil,
takšne skratka moje so volitve,
drugo vse nesmiselne trditve,
smrt prenagljeno si bom izmolil.
Okrog mene smrtni duh že vlada,
ne podpiram tega več življenja,
mi dovolj je – jasno? – potrpljenja,
konec zame bo samo nagrada.
Ne bi, ata, čakal do pomladi,
vpraša eden ga zelo obzirno,
noče, stran obrne se nemirno,
raje naj zamenjajo ga mladi.
Konec da je itak neizbežen,
toda mescev nekaj še zdržati
bi kazalo, ni se treba bati,
sliši glas se bolj uravnotežen.
Noče, ljúbo mu je zdaj umreti,
penzionist želi si konca drame,
ne pomaga, naj pač konec vzame,
jasno, saj ne more preživeti.
Odposlanci ko so to spoznali,
kar mu ljubo je, slovo so vzeli,
kaj bi skupaj z njim v prepad drveli,
raje bodo ata žrtvovali.
