Coprnico dali na grmado
pred stoletji so zavoljo toče,
češ da povzroči jo, če le hoče,
so sežgali s silno jo naslado.
Fajmoštra pa skoraj umorili,
ker neurje delal je takisto,
bi storili z njim najraje isto,
bil je kriv nesreče v hudi sili.
Človek je, neurja ki povzroča,
glas od nekdaj ljudstvo že razširja,
nič ga ne prepriča, ne pomirja,
ker je domišljija vsemogoča.
Sedež svoj ima nekje v bližini,
kjer usmerja vse s tehnologijo,
da neurja nas ugonobijo,
sicer pa nedolžnost vedno hlini.
Zdaj ni več na Kleku, kot prej vešče,
tudi ni na Petrovi ga gori,
tam je, kjer so medijski umori,
je razkrit, ker to počne nevešče.
Imenujejo ga kar zarota,
vse pod ta se plašč lahko pritakne,
povzročitelj več se ne izmakne,
vemo, kaj njegova je rabota.
Kakor včeraj kriv neurja danes
isti je, njegovo maslo kuga
in potop, čeprav oblast je druga,
saj se ve, na veke vekov – Janez.
