Suša se oglaša spet v deželi,
je pomlad, obilno je deževje,
toda suša nam suši vejevje,
kot da že poletje bi imeli.
Suša se oglaša silno jezno,
v tej deželi vidi zgolj sovraga,
cilj je sušin, njega da premaga,
ni ravnanje njeno najbolj trezno.
Jezna je, odprto se oglaša,
motijo ljudje jo skupaj zbrani,
bi udarila brž po Ljubljani,
koga že ta suša oponaša?
Suša ta benti čez penzioniste,
spravila se je na silo nanje
in iznašla je oznako zanje,
da spominjajo jo na naciste.
Suša v žepu njihova ne briga
naše suše, to pač skrb ni njena,
malo mar ji je visoka cena,
penzionist je zanjo konjska figa.
Kar počenja, vse počne sovražno,
govor sušo vedno bolj izdaja,
vsak hip bolj histerična postaja,
je na dlani, ni dovolj ji vlažno.
Potrpljenje suša preizkuša,
s presušenim se oglaša glasom
in benti s hreščečim vse bolj basom,
veš takoj, da spet je v grlu suša.
