Pod Bohórjem, štajerskim pogorjem,
ki se dviga nad lenobno Savo,
doživeli so nekoč poplavo,
je bilo, kot bi bili pod morjem.
Stran poplavljena v celoti kranjska.
vse se je utapljalo, bil Janez
spod Bohórja kriv je, vemo danes,
kot bi morje našlo vrata stranska.
Janez spod Bohórja, ki razvijal
gumijaste je tedaj čolničke,
reševal le lastne je konjičke
in drobnico, druge pa odbijal.
Na svoj čoln, plul ki je po Savi,
kakor Noe spuščal je živino,
a samo za svoje, čolnarino
je računal drugim ob poplavi.
Je odnesla Sava vse po vrsti,
Janez spod Bohórja pa je rešil
svoje pač, še Savin tok pospešil,
vmešani bili so dolgi prsti.
S Savo so odtlej samo težave,
teče, v prazna brezna se izliva,
brez potrebe se drugam preliva,
ni rešitve najti dobre, prave.
Končno so Madžari ponudili,
naj se Savin tok tja preusmeri,
kjer je prostor, v dobri so nameri
dali predlog, kaj bi naredili.
Pa skočile v zrak so stare sile,
tiste vodne kakor vse podvodne,
predpotopne, skrajno staromodne,
Savo ki docela bi razlile.
Če ne teče v luknje, žepe prave,
ki ustvarja si jih savska struga,
smer ne bo je reševala druga,
kajti mi smo vendar sile zdrave.
Nočemo Panonskega pač morja,
saj ponosni smo nadaljevalci,
savskih žepov preusmerjevalci,
feni Janeza smo spod Bohórja.
