Spraševali so me o deželi,
naj opišem jo, čeprav na kratko,
odgovarjal sem potem jim gladko,
pa so se mi nejeverni zdeli.
Vem, da tujci so z geografijo
dostikrat na tesnem, že kar sprti,
toda z dejstvi kadar so podprti,
hitro opustijo fantazijo.
Slika jasna, čista jim postane,
ko dovolj podatkov pridobijo,
te potem natančno uvrstijo,
saj so jim koordinate znane.
Pravim jim, da Dunaj je prav blizu,
do Benetk je nekaj žabjih skokov,
dosti manj kot tam da je otokov,
lepše da živi se kot v Parizu.
Zanimivo zanje je postalo,
da dežela je v Benetk bližini,
so čudili se, ker po dolžini
geografski se ne zdi jim malo.
Torej vi ste kot Benetke male,
so začenjali me spraševati,
hočete po njih se zgledovati,
biti, kar so one že postale?
Zdaj se je pa prav zares začelo,
sem dojel, pogoltnil slino s tugo,
mislili so na deželo drugo,
dali so nas že v Venezuelo.
