So prosili ga ponižno kmetje,
naj se jih že s pomočjo usmili,
saj trpeti v tolikšni jim sili
ni mogoče, k vragu gre imetje.
So imeli ga za priprošnjika,
zoper točo pa neurja, slano,
je molilo k njemu prav vse vdano,
vdanosti bila je polna slika.
Mar ne vidiš, da nas je dotolklo,
letos huje je kot prejšnja leta,
letina dodobra je načeta,
so žebrali kmetje mu zamolklo.
Nisi priprošnjik zgolj, več od njega,
so mu prigovarjali, prosili
ga neštetokrat in ga rotili,
njega, ki ima v obilju vsega.
Dvignil se je kakor lik božanski
v njih očeh, češ zdaj nam bo povrnil,
gospodarstvo v pravo smer obrnil,
končno bo obet izpolnil lanski.
In jih je uslišal, pomoč zlato
jim namenil, ko jim porogljivo
za rešitev je na vsako njivo
brž poslal v pomoč golobjo jato.
