Čuj, od daleč slišijo se bobni,
vedno bliže bobnanje prihaja,
vse glasneje, hrupneje postaja,
zvoki so v ospredju, ne obrobni.
Ob udarcih bobnov poplesuje
se v svobodnem stilu, svobodnjaško,
da to ni nikakor severnjaško,
je očitno, jasno, da je tuje.
Bobnanje da z druge je celine,
slehernemu je po zvokih jasno,
za človeško je uho preglasno,
mučno, da te poslušati mine.
Kakšna muzika je ropotanje,
ki to bobnanje ga proizvaja?
Pravijo, vodilna da postaja,
ritem novi pa je topotanje.
Topotanje, torej kot živina,
ki se ob udarcih bobnov zganja?
Kaj jo zdaj za vraga sem priganja,
mar ni všeč ji njena domovina?
Druga stvar posredi je v resnici,
bobnarica trudi se neznansko,
da privabi maso gromozansko,
bobnanje nje na pomoč so klici.
Če ne bobnov, strašno je turobna,
svet se zdi ji ena sama groza,
teh plesalcev tujih iz uvoza
muči se, da čimveč skupaj zbobna.
