Trkali pred kratkim so na vrata,
voda da je blatna in deroča,
je bila novica silno vroča,
obvestiti so hoteli brata.
Brata svojega, ki za veljaka
so v najlepšem mestu ga imeli,
radi bi mu vest prinesli, v celi
da kotlini vije se kloaka.
Za veljaka, za župana skratka
je bila ta žalostna novica,
mu golob dostavil bi jo, ptica,
ki ji vsaka pot je silno gladka.
Spraševali so potem drugje še,
kje najlepšega je mesta vodja,
čaka namreč ga cel kup orodja,
mar nekje na tujem kolo pleše?
Sploh bilo nikoder ni možaka,
ki so vztrajno tolkli mu na duri,
bo že res, da jadrno odkuri
vsakič jo, ko kak hudič ga čaka.
Tudi tokrat na spregled moža ni,
kaj moža, premočna je beseda,
se prikril možicelj je seveda,
vsakič se tako resnice brani.
Za profile, kakor on je, male,
druge ni poti kot v pesek glava,
toliko sta vredna čast in slava
mesteca najlepšega Butale.
