Spremljam ga, čeprav je ura pozna, redko sicer, a se kdaj dogaja, gledam ga, prav nič mi ne ugaja, dikcija je posmehljivo grozna.
Spremljam ga, ko glas njegov odmeva, so odmevi tisto, kar pokaže vso resnico, tisto, kar ne laže, naj bo noč ali pa sreda dneva.
Res ne vem, če človek se zaveda, misli, da se tega ne opazi, s posmehljivimi kako izrazi zre v nas ost njegovega pogleda.
Ko hudo je, ko je res najhuje, ko nesreče se povsod vrstijo, ta naš športni asčič s hudobijo se naslaja in se posmehuje.
Se gledalcem kar naravnost roga, svetijo oči se mu bleščeče, ko sarkazem svoj iz grla meče. stvar zares zazdi se ti uboga.
Kakšnega igral bi rad junaka? Običajno je tako, da tisti, ki se pametnega dela, čisti prototip nasprotja je, levaka.