Popraskal se Raspútin je po glavi,
ga silno je lasišče zasrbelo,
tisto pa pod njim je zaskrbelo,
da konec bliža se njegovi slavi.
Raspútin, šarlatan, se ve, sibirski,
v Sankt Peterburg ki so ga povabili,
nato na divje orgije zvabili,
mu priredili pravi ples vampirski.
Se znašel je v ledenomrzli Nevi,
oblivali so truplo reke pljuski,
za njim sesul se je imperij ruski,
zavladali so leninovci levi.
(kmetje neki levi).
Minilo je odtlej že res stoletje,
a včasih zdi se, da je čas ustavljen,
za sto okroglih let nazaj prestavljen,
da isto se dogaja zopet vretje.
Raspútin kot da v Peterburg se vrača,
za hip se jasnovidcem je zazdelo,
da vrača se ponosno, drzno, smelo,
kot mož, ki zgodovino sam prevrača.
Da srečal tam bi s svojim se lakajem,
mužikom iz dežele Rusov belih,
pomenil z njim se o zadevah zrelih,
obvladal slugo z enim le migljajem.
Raspútin, čudodelec vzhodne baže,
na trikov lastnih moč se spet zanaša,
ko ljudstvo in ves dvor okrog prinaša
in lahkovernim vsem oči premaže.
Kar nekaj tam v bližini se razpoči,
Raspútin samopašni zdaj se zdrzne,
mu ustnica otrpla naglo trzne,
se hrbet v gubi dve na mah usloči.
»Sem že na vrsti?« ves zgrožén ponavlja,
»mar moja glavna zdaj prišla je scena?
Nemara poka Neva že ledena?«,
saj ve, da zgodovina se ponavlja.
