Galski je petelin znana ptica,
je simbol perjadne velesile,
ki bile naj bi ji zvezde mile,
znan odmev njegovega je klica.
Dolgo časa vsem je kikirikal,
so sledili mu po vsej celini,
z njim pogrkovali mnogi fini
in manj fini, kjer svoj kljun je vtikal.
Bil petelin višje naj kulture
bi glasnik celo po širnem svetu,
šle za njim kokoši po planetu
vdano so, kot stopajo pač kure.
Česar koli se je ptič domislil,
je bilo napredno, zveličavno,
to oznanjali povsod so javno,
če je le iz grla glas iztisnil.
Bratstvo in enakost je oznanjal
na surov način, kakor svobodo,
češ kokoši da svobodne bodo,
če petelin sam jih bo naganjal.
Pa se naveličal je prvenstva
naš petelin galski, ptič preslavni,
prednost dal lisici je postavni,
znani kot glasnici mnogoženstva.
Ji odstopal prostor je odkrito,
v kurniku gostil jo je obilno,
tudi ko se vedla je nasilno,
po rokah jo nosil je – zakrito.
Ta kulture boljše je glasnica,
s petelinom kure so čebljale,
se moriti v novem slogu dale,
ki ga je prinašala lisica.
Kot da bi petelin s tem se strinjal,
to početje je še zagovarjal,
dejstva pred kokošmi sam potvarjal,
se lisici slinil in udinjal.
Ko podavila mu je nešteto
kur in kurnik ves mu razdejala,
pa potoži naš petelin, štala
in življenje, vse da mu je bo vzeto.
Galski je petelin znana ptica
in kdor se kot on preveč šopiri,
naglo bo podlegel krivi veri,
zadnji krik njegov pa bo: »Pravica!«
