Dali so mu kanglico, dejali,
pojdi, Franček, pojdi z njo k vodnjaku,
spremljamo na vsakem te koraku,
bomo ti, se ve, ob strani stali.
Šel je, vzel je kanglico, po vodo
se napotil je kar čez strelišče,
so se spraševali, kaj tam išče,
mar igra fant z lastno se usodo.
Nesel kanglo je, zaropotalo
ko je z vseh strani po njem prav divje,
vpitje čulo se je noro: »Kriv je!
Vodo kradel rad bi in ne malo!«
Kanglico je dvignil, jo pokazal,
nisem tat, po vodo grem pošteno,
se je branil, pa so ga strupeno
zmerjali, da se ne bo izmazal.
Kanglica je v roki, smo dobili
te na delu, ali to zanikaš?
Živa tarča si, ko se premikaš,
bi lahko te zmleli, prestrelili.
Po terenu našem na široko
s kanglico ko v roki se pomikaš,
sam ne veš, kje vendar se potikaš,
tukaj padeš, čofneš na globoko.
Bil je presenečen, jezen hkrati,
da tako so spet ga nasmodili,
s kanglico ga v roki ulovili,
mar res moral se v zobe je dati?
Ni bil Franček kriv, je bil neroden,
vsi pa videli so, da strelišče
skupaj s tarčo večno je grobišče
za normalnost, skratka čisti poden.
