Na ekranu spet je završalo,
kdo le neki to je, sem pomislil,
po pomoti sem kanal pritisnil,
več nazaj se tisti hip ni dalo.
Mar gre zopet za dokumentarec,
čase kaže ki osvoboditve,
sem pomislil, ni bilo vrnitve,
moral sem prestreči ta udarec.
Na ekranu patos do obisti,
v belem, kot da Afrika žaluje,
se patetično obraz spakuje,
brž spoznam, na delu spet so isti.
Fanja iz rajona komentira,
komitejsko kakor prej v davnini,
ko v tovariški so se sivini
spakovali, zdaj jih imitira.
Bil program je, sem spoznal, rajonski,
je bilo podobno mošta vrenju,
Fanja klokota o sramotenju,
maže kaviar na kruh salonski.
Fanja in rajon bila v tandemu
sta kot eno, kakor tiste čase,
ko bili smo eno, vsak pa zase,
sem dovolj posvečal se že temu.
Kaj o stvari sploh gre še dodati?
Patos, vreden črnega humorja,
neokusno kakor gnila skorja,
Fanja, prosim, ne več splakovati.