Boter si izbranca je izbiral,
ta maziljenec bo, genialen,
kreativen, skrajno ustvarjalen,
takega izdatno bo podpiral.
Ga mazilil je, da ga bo vreden,
da po njem se zgledoval bo vedno,
deloval potem enako zgledno,
skratka v vseh pogledih bo izreden.
Ko spektakel bil uprizorjen je,
pokal je maziljeni od sreče,
genij, rekli zanj so, ta povleče
za seboj občestva javno mnenje.
Vzel zares maziljeni je vlogo,
botra prav nespametno posnemal,
glavno rolo bi kar sam prevzemal,
a igral je karseda ubogo.
Kaj maziljenec zares pomeni,
ne razume genij, so spoznali,
saj potem ko so mu vlogo dali,
previsoko leta in se ceni.
Boter stopil je na prizorišče,
pač nevidno, kakor se spodobi,
v svoji je maniri ne pregrobi
malemu povedal, kdo ga išče.
Doumel je genij, takšni cehi
da delujejo nadvse ubrano,
vlogo da imajo zanj izbrano:
vrabec v roki, ne golob na strehi.
