foto: posnetek zaslona

V službi neki znajde se sirota,

plača slaba, komaj se vzdržuje,

ob četrtkih zanjo moleduje,

prosi nadrejenega falota.

 

Ob četrtkih se je šef usmili,

pošlje tja jo, kjer se izpostavlja,

kjer vprašanja zoprna postavlja

in v besedo drugim stalno sili.

 

Kot sirota Henrika je znana,

tista, ki ne sme imeti mnenja,

kjer zadetki so in stalna trenja,

tjakaj ob četrtkih je poslana.

 

Tisti kraj je pravcato bojišče,

strelja se, tam švigajo puščice,

Henriko zadevajo bodice,

kraj je to, kjer zgolj prepir se išče.

 

Strelja sicer se le v smeri isti,

tarča vedno je na drugi strani,

a se Henrika vseeno brani,

ker menda jo zmerjajo fašisti.

 

Zanjo res nevzdržna ta je scena,

je sirota s prav mizerno plačo,

a zasluži najmanj si palačo,

pa le roba skrajno je cenena.

 

Enkrat se po robu jim postavi,

češ tožila bom kradunca šefa,

on pa potolaži jo, iz sefa

z jurčki jo desetimi pozdravi.

 

Henrika se v hipu potolaži,

zanjo bistven je samo podatek,

da kradunc izplača ji dodatek,

ki jo motivira k novi laži.

 

Ni sirota Henrika več, srečna

ob četrtkih vdano se udinja,

k vdanosti se še naprej zaklinja,

jasno, saj je roba podpovprečna.