Letos me še zadnja bitka čaka,
moja generacija odhaja,
pred menoj je le gorenjska vstaja
in pozdrav najmanjšega junaka.
To dejal je bratovščine vodja,
osivel, utrujen že od boja,
si nataknil oblačila svoja,
stežka se otresel nelagodja.
Vdano da poroma gor, zagreto,
se namenil je, kar je vse teže,
nekaj k tlom pritiska ga in veže,
se pridušal vodja je, presneto.
Svetega je Dražigošča prosil,
ki patron je bratovščine rdeče,
da mu pridrži še zadnjič sveče,
saj težko se bo navkreber nosil.
Romanje mu to preveč pomeni,
da bi ga izpustil, se potrudil
bo še zadnjič, preden se bo zgrudil,
da pokaže zopet se na sceni.
Storil bo tako, kot vedno prav je,
se za drugega življenja ceno
bo na pot odpravil zasneženo,
ni mu mar za ogroženo zdravje.
Nekam znan se romar nam dozdeva,
lik je to iz ikonografije,
lastno ga počenjanje razkrije,
od pritlehnosti pa tja do gneva.
Koga torej romarček predstavlja,
res težko nam ni ugotoviti,
saj pod kuto ni mogoče skriti,
da ga svet kot Judeža naslavlja.
