foto: STA

Gledali so željno se v zrcalo:

»Saj smo kot ostali trije brati,

socialni in še demokrati,

kaj poveš nam, drago ogledalo?

 

Da najlepši smo v deželi, takšni,

da nam vsi zavidajo lepoto?

Ker imuni so pač na slepoto,

boš povedalo, da smo še kakšni?

 

Molk je zazijal z zidu moreči,

ni povedalo zrcalo tega,

kar želeli so, bilo ni mega,

bi želeli kar drugam uteči.

 

»Kaj narobe z našim je obrazom?

Saj bilo smo vendar prvi vedno!

Kaj na nas odslej ni nič več vredno,

s kakšnim imenuješ nas izrazom?«

 

Ko preseda že nadlegovanje

steklu, ki pač govori resnico,

jim prevede v ljudsko govorico,

kakšno danes je dejansko stanje.

 

»Nič z obrazom vašim ni narobe,

a prišel je nov, prilétel strastno,

nov obraz v podobi ptiča, mastno

nasmojeni šli boste po gobe.

Novi so obrazi vsi bolj pristni,

vejica miru pa bolj privlačna,

vaša lica so upadla, mlačna,

ste po novem butci le koristni.«