Zadnjič na kofetku me zmotilo
žlobudranje je s sosednje mize,
sem ujel, nikjer ni hujše krize,
slabše da doslej se ni godilo.
Trije so bili, vsi zaskrbljeni,
hkrati besni, da je ropotalo,
sem pomislil, zdaj se bo pa vžgalo,
ko bili tako so nastrojeni.
Zdravje odpovedalo je čisto,
mnogi so organi na napravah,
to vrtelo se jim je po glavah,
in prekladali so vedno isto.
Treba da je le še potrditve,
pa se želja jim bo izpolnila,
operacija se bo odvila
kot proces organov odstranitve.
Datum dan je, a se že zamuja,
osmi marec namreč bil najavljen
je vnaprej, potem termin zapravljen,
zdaj pa je zares velika nuja.
Rekli sami sebi so konzilij,
ena ženska res bila je v belem,
žal omizja nisem videl v celem,
pač pa so bili mi jasni cilji.
V zdravstvu da se red bo naredilo,
so vrteli zbrani svojo lajno,
amputacije so nujne skrajno,
to pripravljali so navodilo.
Njihove opazke, bojni kriki,
koga naj takoj bi odstranili,
kdo so, še prehitro so razkrili,
ne zdravniki, trije le bolniki.
