Tokrat zgodba je povsem resnična,
torej nič ni v smislu prenesenem,
zagorelo v gozdu je lesenem,
vnela so se debla nepremična.
Kje, kako? Počákajte le malo,
vse povem vam, tam je, kjer je sušno
in okolje karseda brezdušno,
v kratkem bi povedati se dalo.
Vroče je tako, da ne prikaže
se nobena večja tam živina,
se poskrije namreč, jo vročina
je odgnala, dejstvo to ne laže.
So na mah golobje se poskrili,
ki naj vest raznesli bi po svetu,
naj pomaga gozdu se, v preletu
proti morju brž so se spustili.
Zbegan šarec konj jo je poduhal,
ta pač ne približa se požaru,
slama bi bila tam na udaru,
bi od hudega se konj še zbruhal.
Ni poročevalcev na obzorju,
ki z jezikom bi lahko gasili,
se potem v politiki svetili,
raje vsi hladijo se ob morju.
Niti Borat, ki poročevalec
je posebni za vseh vrst nesreče,
ne prikaže se, da ne opeče
se morda v katere roke palec.
Ni živine in ne golaznine,
vendar ta v požaru ni zgorela,
da ostala bi ji koža cela,
ko gre zanjo, brez sledu izgine.
