foto: Pixabay

Tokrat zgodba je povsem resnična,

torej nič ni v smislu prenesenem,

zagorelo v gozdu je lesenem,

vnela so se debla nepremična.

 

Kje, kako? Počákajte le malo,

vse povem vam, tam je, kjer je sušno

in okolje karseda brezdušno,

v kratkem bi povedati se dalo.

 

Vroče je tako, da ne prikaže

se nobena večja tam živina,

se poskrije namreč, jo vročina

je odgnala, dejstvo to ne laže.

 

So na mah golobje se poskrili,

ki naj vest raznesli bi po svetu,

naj pomaga gozdu se, v preletu

proti morju brž so se spustili.

 

Zbegan šarec konj jo je poduhal,

ta pač ne približa se požaru,

slama bi bila tam na udaru,

bi od hudega se konj še zbruhal.

 

Ni poročevalcev na obzorju,

ki z jezikom bi lahko gasili,

se potem v politiki svetili,

raje vsi hladijo se ob morju.

 

Niti Borat, ki poročevalec

je posebni za vseh vrst nesreče,

ne prikaže se, da ne opeče

se morda v katere roke palec.

 

Ni živine in ne golaznine,

vendar ta v požaru ni zgorela,

da ostala bi ji koža cela,

ko gre zanjo, brez sledu izgine.

Prejšnji članekMarta T. Boršek: MARA RAZBORITA
Naslednji članekMostovi, ekologija in Marjanovih sto žic