Da podedoval je pravo marko,
rekli so v žargonu še iz Juge,
ko bile so pri koritu sluge,
dedič pravi je kdo drug kot Darko.
Darko ko privekal je, očeta
obvestili so po trojni poti,
vsak obveščevalec tega loti
se po svoje, kajti stvar je sveta.
Staremu takoj so sporočili,
najprej je na delu stvar izvedel,
potem v društvu, slednjič jo navedel
sekretar je, vse so postorili.
Ta naslednik tvoj bo, dragi Jaka,
mu čestital Milan je smehljaje,
z njim bomo opravili igraje,
kariera ga primerna čaka.
Jaka se je muzal, češ moj Darko,
ta pa ta, saj mu je položeno
v zibelko že, zanj bo poskrbljeno,
pravo nosi znamko, skratka marko.
Pa ni šlo tako zelo vse gladko,
znamka namreč se medtem zamenja,
Darko trudi se, močno napenja,
rad bi videl, da bilo bi sladko.
Se povzpne za silo v karieri,
atovih treh funkcij ne dosega,
a še dalje z marko to onega,
ki bila v očetovi je sferi.
Nima pravega pa fant odriva,
ko bi moral se ves razcveteti,
klasje že požeti, so obeti
slabi zanj: je zrasla zgolj kopriva.
