Lovske streljal fant je svoje čase,
kakor tisto znano o cipresi,
na katero s štrikom se obesi
in prevrne mali traktor nase.
Lovske vaje ni tedaj ponavljal,
bil še mlad je, s preobilo dela,
puška mu za vratom je visela,
šestkrat, pravijo, jo je popravljal.
Se potem šel lovca prve klase,
streljal vsepovprek je v serpentino,
brez zadetkov ciljal na čistino,
vse trofeje pač prihranil zase.
Ni bilo seveda mu vseeno,
ni prenesel več bremena stanja,
z lovci, rekel, ni sodelovanja,
pustil bratovščino je zeleno.
Se hladil užaljenec nato je,
ker ni bil več lovec, brez trofeje
upal je, nov veter da zaveje,
v tem rešitev videl muke svoje.
Slednjič ta ideja ga premami,
da z golobi možno je streljánje,
lovčeve se obudijo sanje,
strastni se gojijo upi sami.
Kje orožje je in kje naboji,
pa ne slepi, druščina ga vpraša,
puška, iz katere ne zanaša,
da bi v cvet šli zadnji upi tvoji?
Zdaj na slepo tipa in jo išče,
prav po lovsko fant se je potožil,
biti mora, kjer sem jo odložil,
célo bom prečésal koruzišče.
