Sta kot brat in sestra skupaj znova,
kot od iste matere rojena,
neločljivo vselej sta spojena,
skupna jima ena je osnova.
Brat je molk, skrbi za varovanje
vseh skrivnosti, svinjarij v družini,
megla urejenost, dobro hlini,
da bi lažno nas zavedlo stanje.
Molk skrbi, iz ruske da daljave,
da od dače nič se k nam ne sliši,
megla, da podijo tam se miši,
kjer podlage ni nobene zdrave.
Molk, da slišati samo je fraze,
ki gredo ljudem močnó v ušesa,
megla po dolinah se raztresa,
v davčne da ne vidi se oaze.
Molk, da preglasi se z njim brnenje
dvomotorca, ki ga pilotira
stevardesa z dioptrijo, skriva
megla goljufivo nje strmenje.
No, stremljenje reče se v resnici,
ki pa molk ga mora zamolčati,
megla vso mu legitimnost dati,
da se zdi, da vse je po pravici.
Molk je danes vsem nam zaukazan,
a za to potrebe ni dejansko,
saj molčanje stanje je organsko,
megla pa odraz njegov umazan.
V naši sta dolini šentflorjanski
brat in sestra, tu sta vse dni v letu,
razlog, da dolina ni v razcvetu,
kar nam mar je kakor v vasi španski.
Tresejo se v levem kotu miši,
da kak zvok bi molka ne presekal,
sončni žarek po meglí usekal,
saj potem da smo pečeni v hiši.
Tole vam povem, ta sestra z bratom,
ki sta se nam dóma polastila,
se ne bosta kar tako izvila,
zvok, svetloba sta jima za vratom.
