foto: posnetek zaslona

Sta kot brat in sestra skupaj znova,

kot od iste matere rojena,

neločljivo vselej sta spojena,

skupna jima ena je osnova.

 

Brat je molk, skrbi za varovanje

vseh skrivnosti, svinjarij v družini,

 megla urejenost, dobro hlini,

da bi lažno nas zavedlo stanje.

 

Molk skrbi, iz ruske da daljave,

da od dače nič se k nam ne sliši,

megla, da podijo tam se miši,

kjer podlage ni nobene zdrave.

 

Molk, da slišati samo je fraze,

ki gredo ljudem močnó v ušesa,

megla po dolinah se raztresa,

 v davčne da ne vidi se oaze.

 

Molk, da preglasi se z njim brnenje

dvomotorca, ki ga pilotira

stevardesa z dioptrijo, skriva

megla goljufivo nje strmenje.

 

No, stremljenje reče se v resnici,

ki pa molk ga mora zamolčati,

megla vso mu legitimnost dati,

da se zdi, da vse je po pravici.

 

Molk je danes vsem nam zaukazan,

a za to potrebe ni dejansko,

saj molčanje stanje je organsko,

megla pa odraz njegov umazan.

 

V naši sta dolini šentflorjanski

brat in sestra, tu sta vse dni v letu,

razlog, da dolina ni v razcvetu,

kar nam mar je kakor v vasi španski.

 

Tresejo se v levem kotu miši,

da kak zvok bi molka ne presekal,

sončni žarek po meglí usekal,

saj potem da smo pečeni v hiši.

 

Tole vam povem, ta sestra z bratom,

ki sta se nam dóma polastila,

se ne bosta kar tako izvila,

zvok, svetloba sta jima za vratom.