V Rezervatu rdečem kakor vedno
tudi tokrat je, sprememb nobenih,
skupek Indijancev, nič zelenih,
poslovanje kakor prej nečedno.
V Rezervatu rdečem jutro vošči
vam kot prej Sedeči Petelinček,
poglavarjev posvojeni sinček,
Malemu ki mokasine lošči.
V Rezervatu rdečem zavaljena
v platno trosi floskule neznanske,
kot na praznik žene indijanske,
kakor vselej, Nitka Zamaščena.
V Rezervatu rdečem je izbrana
trava le za stalne uživalce,
kot je Mihi, sin Pojoče Trav´ce,
še naprej je takšna slika dana.
V Rezervatu rdečem za rezervo
vedno najde se ime sloveče,
indijansko kajpak, torej rdeče,
konzervirano v instant konzervo.
V Rezervatu rdečem dobro vidna
bo po novem ta rezervna sila,
po imenu Kratka rogovila,
sicer omejeno slabovidna.
V Rezervatu rdečem v skrajni sili
so na rdeči tepih jo poslali,
ko na robu čisto so pristali
Indijanci, Bog naj se usmili.
Dve poslej na tepihu rdečem
gnetli bosta rdeči se postavi,
Kratka rogovila bo ob Pravi
v položaju tavala stoječem.
Rdeči rezervat s tem dokazuje,
na celini stari, to ni fraza,
da poslednja rdeča je oaza,
indijanstvo čas si s tem kupuje.
Saj zavedajo se v rezervatu,
da rezerve niso stalne, večne,
zanje da bodočnosti ni srečne,
Indijancem kamen je na vratu.
Če bi ne imeli rezervata,
zdavnaj že bi ujma jih odnesla,
zgodovina ne bo prizanesla
rdeči žlahti belega polbrata.
