Kak butalski policaj jaz nisem,
ki Cefizelj bi lahko iz mene
norce bril, neumnosti nobene
ne pustim si, nespodobnih pisem.
Mi pred dnevi pismo je pisala
neka plavolaska nepoznana,
je trdila, da je slavna dama,
kup poljubčkov zraven mi poslala.
Bojda jo nekje je eden mahnil,
dal ji je po goflji prav pošteno
in dejanje je bilo storjeno,
kot da bi jo najmanj s trona pahnil.
Mahnil sicer naj bi jo verbalno,
a da se je strašno počutila,
vsa družina njena izgubila
čast je s tem, je vpila teatralno.
Če ne bom ukrepal, zagrozila
mi je besno, v ihti, v isti sapi,
ker da že ima trdnó me v šapi,
če treba bo, da me bo zdrobila.
Bral sem, mogel nisem si verjeti,
ali vidim prav ali pa sanjam,
koga naj za njeno čast preganjam,
ker da si ji jo je drznil vzeti?
Vzel da čast ji je prav nepošteno,
mogel iz pisanja sem razbrati,
sklenil pismo sem »ad acta« dati,
saj sem prepoznal stvar shizofreno.
Pravijo, nekakšen zbor da vodi,
ta, ki take grožnje mi pošilja,
na napačnega na žalost cilja,
v svoji razdvojenostni zablodi.
