Sem prisluhnil zboru, sestankuje
ki ubrano, poje melodije,
da pri srcu je lepo, oblije
te milina, kakor raj da tu je.
Zborovsko je petje uglašeno,
tudi če različni so glasovi,
petju so privrženi duhovi,
zbor je kot ulit, je skratka eno.
Kot država, ki je tudi ena,
ko za njeno čast gre in vrline,
zbor odraz duhovne je širine,
z njim umetnost ljudstvu podeljena.
Kar priklati v zbor se neko bitje,
z desne proti levi počesano,
sivo, blond, obarvano neznano,
eno samo ga je v zboru vpitje.
Se zadira, trga, celo grize,
da ves zbor se strese, zdrzne, zdrami,
v kakšni vendar se je znašel drami,
ni bilo še v zboru takšne krize.
Tisti stvor na čelo se postavi,
bitje vehementno in nasilno
se ima za glavno in nosilno,
prvo mesto ki mu gre v naravi.
Da gre za pomoto, se izkaže,
vrata ker priprta so ostala,
štirinožna noter poiskala
pot je, zbor docela s tem zamaže.
Žal posnetek čisto nič ne laže,
kakor zanjo v cerkvi ni prostora,
prav tako zbor zapustiti mora,
ker dovolj bilo je že blamaže.
