O koritnežu gre nekem zgodba,
do korita s čim se je pririnil,
vedno ko nedolžnega je hlinil,
kakšna je igrala zraven godba.
Se udinjal je koritnež slavni,
v vseh oblikah je poznan pojavnih,
rad bi vselej bil tam gor pri glavnih,
vidi v funkciji se vsakič javni.
V vlogi glavni tudi pred koritom,
ki si ga z dejanji je prislužil,
ko najtežjim sam se je pridružil,
suval naokrog ko je s kopitom.
Do korita pride pri županu,
do najlepšega, kot pravi, mesta,
ta dva vendar družno skupaj gresta,
kot je vidno v zazidalnem planu.
Bo korita rož okrog prenašal,
saj zato je kot nalašč, ustvarjen,
za koritenje nadvse nadarjen,
ta bi v tem še sebe sam prekašal.
Je posebne vrste pridobitnik,
ti pa so pogosto malomarni,
od korita ne v razdalji varni,
enkrat čofnil tale bo koritnik.
