Šel je fant, dejansko bolj je letal
kakor hodil, plesal pravzaprav je,
nosil gizdalinsko se, po pavje,
z grivo sivo naokrog opletal.
Rekli so mu, da po robu hodi
in robovi da so vsi nevarni,
on pa v svoji drži je nemarni
najbolj še podoben bil nerodi.
Se doma mu hiša je podrla,
kaj zato, saj na dopustu bil je,
plesal tam, poskakoval prav divje,
da bi vnema plesna ne zamrla.
Rekli so mu, zdaj ko si se vrnil,
bodo pomagali solidarno
ti sosedje, če ravnaš preudarno,
če se prav in dobro boš obrnil.
Šel je in pristopil do vodnjaka,
v njem zagledal ribo čudodelno,
ki izpolni želje umetelno
vsakomur, saj le na to tam čaka.
Tole rekla mu je riba zlata,
ti, plesalec, ki po robu plešeš,
v vodo gledaš, ko si kodre češeš,
res doma ne vidiš kupov blata?
Naj ti bo, prinesi urno vedro,
kolikor boš vode vanj počrpal,
toliko denarja bo, pokrpal
da boš zlahka svoje hiše jedro.
Vzel je vedro in zijal le v vodo.
Kaj je videl? Sličico goloba,
ki pozira v vodi, sklanja z roba
dol se, lastno čakajoč usodo.
Videla je riba, da je krpa
ta, ki ob vodnjaku poplesuje,
je spoznala, da je z njim vse huje,
ta še kaplje vode ne počrpa.
