Nad fašiste da bo treba iti,
je robantil oni dan v dvorani,
kjer bili so takšni tiči zbrani,
ki jih skupaj treba ni poditi.
Stiskal pest Galubov je herojsko,
da nagnal bo, je zavpil, fašizem,
le poglejte me, z ušesi grizem,
zbral bom kakor v jato svojo vojsko.
Pest je stiskal, ker da so fašisti
polastili vsega se v državi,
on pa anti je, edini pravi,
on, Galubov, v svoji drži čisti.
Kar ga spomnil je nekdo, Galubov,
le kako boš branil socializem,
ko pa oponašaš sam fašizem,
zdrsneš nam, tovariš, še v pogubo.
Stiskaš pest kot svoje dni Benito,
ko je v boj šel nad Sovjetsko zvezo
in dal črnosrajčnikom zavezo,
da se tam bo bojeval odkrito.
Joj, Galubov, čisto vse pomešal
vloge si, ko si učil se zanje,
je na plan prišlo zdaj vse neznanje,
ki si pol stoletja ga pogrešal.
Raje ne junači se, ne grôzi,
boš potreben še tovarišiji,
ko bo obnemogla v mimikriji,
v lastni se utapljala nervozi.
Dragi naš Galubov, hrani sile,
manj z jezikom grôzi, manj opletaj,
raje pod drogovi dalje letaj,
dokler so ti rdeče zvezde mile.
