Je zagagalo, so rekli, tu je,
ptič glasnik, svobodo ki prinaša,
sredi trde zime se oglaša,
o pomladi že pripoveduje.
Je zahahalo, ta ptič je henij,
rekli so, le dobro ha pohlejte,
rekli glejte, ne pa, da se smejte,
ptič je to, ki se visoko ceni.
So prevedli nam, da razumeli
bolje bi, kaj to pomeni ha – ha,
kaj je tisto, s čimer ptič pomaha,
mislili smo, s krili, nič dojeli.
Ta pomaha, misli pa, pomaga
da sam sebi, če se ne dojame,
kaj nam čivka, resno če ne vzame
se njegove pesmi, pamet zmaga.
Je zagagal, rekli so, prihaja,
a dojele so primorske ptice,
jasno jim je vse iz hovorice,
ptiček ta po Kranjskem da pohaja.
Gosko, rekli so, naj oponaša,
pa ne skrije žalibog pojava,
da je le golobček, ni gos prava,
ker vse previhravo se obnaša.
Je zagagalo, je reklo ga – ga,
ploskamo naj, so nam ukazali,
zraven naj bi se mu še smehljali,
mi v krohot pa smo planili: ha – ha.
