Je bila nabita do kotička
zadnjega nedavno vsa dvorana,
smetana novinarska v njej zbrana,
čivknila je sivoglava ptička.
Kamor koli sem se dol ozrla,
vsepovsod nabitost, takšna klima,
ki v en glas besedam mojim kima,
na nabitost to sem se oprla.
Pred menoj kar štirje mikrofoni,
da lahko me res prav vsak je slišal,
niti eden teh me ni utišal,
vsak pozornosti mi kup nakloni.
Oh, kako bila sem spet vesela,
motenj ni bilo ne prekinitev,
moja sanjska gala prireditev,
zanjo to dvorano sem najela.
Da lahko sem čivkala po svoje,
čivknila, kar sem hotela, mimo,
tudi, da od zraka me živimo
ptičice te vrste, vrste moje.
Ves naboj sprazníla sem v dvorani,
ki bila resnično je nabita,
moja talentiranost razkrita
in obiskovalci zgolj izbrani.
Je bilo nabito, sem že rekla?
Ja, z emocijami do obisti,
to je tisto, najbolj kar koristi,
par golobčkov sem lahko jim spekla.
Naj se čuti v zraku njih prisotnost,
zdrava energija obnovljiva,
to bila poanta je vnovčljiva,
mene ena sama dobrohotnost.
Rekla hvala temu sem, ki snema,
ki prinesel je vse mikrofone,
in obljub razdala na milijone
še obiskovalcema obema.
