Ni bilo ga videti več ptička,
se za tedna dva je bil umaknil,
v gnezdo se je, če povemo, vtaknil,
zdaj pa spet pokazal svoja lička.
Svoj obraz, ki pravi je seveda,
ni medtem golobček se spremenil,
na začetku že je mir omenil,
v svojem slogu spet se spreneveda.
Kot golob miru zaprhutal je,
češ med brati treba tam na vzhodu
je pogajanj le, pa bo na svodu
vsem nebeškem mir in ljubo zdravje.
Floskule je širil, kar povedal
je bilo oguljeno docela,
naj za mir se po golobje dela,
je v nadaljevanju še razpredal.
Po golobje, to je za golobe
in za druge ptičke njemu vdane,
ki pod vejo palmovo so zbrane,
njihove identične podobe.
Dva predstavil je še pomagača,
ribiča in ribico, ki grize,
grizoljubko, ta dva da iz krize
svet potegneta, da se obrača.
Grizoljuba nekdaj za obrambo
je skrbela, ribič pa kar s tokom
je lovil in službe dal otrokom
kompanjonov, sam jemal jih v hrambo.
Ta dva bosta mir zdaj naredila,
čivknil je golobček, ju predstavil,
v gnezdo se potem nazaj pospravil
kakor mirotvorna velesila.
Je ubogal naš golob ukaze,
naj čim več molči in čim manj čivka,
da ne bo izpadel kot srhljivka,
kjer efekt edini so zgolj fraze.
