Zgodba o Tintinu gre puščavskem,
ki po južnih krajih kolovrati,
z beduini čudnimi se brati,
po nasmešku fant je znan hinavskem.
Je prefrigan, da mu ga ni para,
spušča se v nevarne, temne posle,
rad imel rojake bi za osle,
za dobiček, za svoj žep le mara.
Kosov on je spravil v žep obilo,
kar bilo naj bi povsem legalno,
izpostavo vzdrževal je stalno,
a se mu je enkrat zalomilo.
Se Tintin sprehodil po puščavi
ob nepravem času je očitno,
dokazali so neizpodbitno,
da s sumljivimi se posli bavi.
Pral je tam, kjer vode primanjkuje,
je opral, ko vladala je kriza,
bil opran denar mu je deviza,
ki dobil ga je iz firme tuje.
Ko dokazi tukaj so, na dlani,
se Tintin seveda spreneveda,
prav nedolžno trudi se, da zgleda,
pravi, da dokazi so zlagani.
Toda vroče mu vse bolj postaja,
se močno puščava je pregrela,
malo še, pa zažarela cela
bo kot peč, ki sploh se ne ohlaja.
Se v daljavi mu oaza kaže,
tam je voda, saj uzre goloba,
ki jo preletava, zrnje zoba,
slika je resnična, mu ne laže.
Ta miru oaza me odreši
kakor tebe je, golobu reče,
ti ne veš, kako v puščavi peče,
do rešitve brž korak pospeši.
Da doseže jo, se silno trudi,
a odmika se vse bolj oaza,
ni fatamorgana prazna fraza,
kmalu bo golob v puščavi tudi.
