Nov ko zbor smo si oblikovali,
brez avdicije, brez vsake vaje,
vanj prišlo igraje je, frfraje
marsikaj, kar bi drugje nagnali.
Nepreverjeno, nadvse nerodno,
brez izkušenj pevskih smo jemali,
komu vse smo note v roke dali,
kar tako, brez pameti, svobodno.
Gibanje svobodno, razpuščeno
v zboru je bilo, samo da dere
v en glas vse se, pa ne bo zamere,
v našem zboru vse je dovoljeno.
Dirigentke zbor ne potrebuje,
je bilo odločeno v trenutku,
njo so določili po občutku,
rekli ji, naj zboru predseduje.
Zbor predsednica po novem vodi,
ki solistka je, kot se izkaže,
prav posebne, prej neznane baže,
v solu svojem brez posluha blodi.
Čudna, prav posebna je solistka,
daleč je od alta, kar prepeva,
noto komaj kakšno prav zadeva,
sopranistka je ali avtistka?
Uglašen po naših ni oktavah
pevski glas, ki ga iz sebe spravlja,
kam za vraga ta se ton postavlja?
Je prisoten v Afrike goščavah.
Kakšna šele je vsebina petja!
Ni potrebna sploh ji partitura,
besedilo je karikatura,
ki nastopa kot spremljava dretja.
Čudno res solistka ustrojena
ta je, ki zdaj zboru predseduje,
poznavalec glasbe se huduje,
češ da moteno je uglašena.