Spomnijo se tega še starejši,
ko je koloradar bil na polju,
oblastniki bi ga scvrli v olju,
pa je vedno bil od njih hitrejši.
Delovne uvedli so nedelje,
da mladina bi ga polovila,
komaj kakšnega je v pest dobila,
koloradar so bile le želje.
Sploh bilo nikjer ga ni v resnici,
a bilo je treba zaposliti
pač mladino, ji ne dovoliti,
da izogne rdeči se krivici.
Vsi na delo, vsi za dobro javno,
vsi za skupno, so bile parole
socialistične nedeljske šole,
da ne gre se k maši, tisto glavno.
Nekaj takega se spet pojavlja,
novi koloradar zajedalec
znova je postal sostanovalec,
zanj garalo se bo kakor mravlja.
Še v soboto bo odslej udarno,
pravi tolsta Bara zavaljena,
Lukec levoroki pa, poštena
da rabóta bo, prav preudarno.
Ne, ne bodo dosti štirje dnevi
zgolj na teden, delovne sobote
in nedelje, da ne bo pomote
komaj bodo novi kos zadevi.
Novi koloradar se zajeda
v pore družbine povsem očitno,
imenuje se, neizpodbitno,
NVO, z njim družba se seseda.
Zanj bo treba vsem se nagarati,
da se zajedalec sploh vzdržuje,
a udarnik se vse bolj sprašuje,
kam se to nesnago dá pregnati.
