Šla na pot zunanjo je deklina,
ven grem, ostro je doma dejala,
več ne bom računov plačevala,
sama svoja končno bom lastnina.
Šla je ven, odšla na pot zunanjo,
vodi ki jo daleč stran od doma,
punca po zunanjem svetu roma,
to je, pravi, sploh edino zanjo.
Daleč proti vzhodu jo zanese,
tja zunanja pot jo najprej vodi,
pa naravnost tja takoj zablodi,
kjer se strelja, da se zemlja trese.
Prej, da tja nikoli, je kričala
ne bi sosed Janez smel oditi,
zdaj so videli prav tja jo priti,
kamor se pri priči je podala.
Po ravnicah tudi je bezljala,
tam okoli Svetega Urbana,
Ogrov vseh zavetnika, predana
se je v tisti konec zapeljala.
Kaj je punci, so se spraševali,
tej, ki pot zunanjo zdaj ubira?
Mar se nič pri tem ji ne upira?
Tega ji res ne bi pripisali.
Pa povejo tisti, ki poznajo
Anjo še predobro, pot zunanja
njena da je muka dolgotrajna,
še za prvo ta ne ve postajo.
Se poda na pot zunanjo Anja,
kakor koza po sledeh brezglavo,
a začuda traso najde pravo,
saj se o ničemer ji ne sanja.
Kar na isti poti naj ostane,
naj posnema svojega soseda,
še naprej samo debelo gleda
na obiskih tujih, kjer pristane.
