Videli so zadnjič na letalu
potnika, ki videl ni oblakov,
tudi ne sopotnika korakov,
tega nič, kar je imel v predalu.
Ga za roko zraven je držala
ženska, zdela se je, kot da sanja,
da se zlepa ne zbudi iz spanja,
zanj pa vse na svetu da bi dala.
Štiri so izbranke z njo sedele,
stregle da ubožcu so, ki tipal
je v letalu zgolj, otožno hlipal,
so kot tim bolniški se nam zdele.
Moramo zanj nujno poskrbeti,
tista je, ki sanja, zatrdila,
zanj bom vse na svetu naredila,
pa če treba v New York bo leteti.
Je hotela, vse da bi normalno
zgledalo, še to, da mož ne gleda,
da je slepec ta, ki z njo poseda,
res ravnala je nadvse moralno.
A, glej zlomka, kaj se izkazalo
je potem, ni slep, le potnik slepi,
ta ki na zasanjanko se lepi,
javnosti se ves čas je lagalo.
Ta, ki sanja, beda brez primere,
mislila je, da vsi zaslepljeni
in neumni so, preveč pošteni,
da spregledali bi nje namere.
So skočili v zrak še tam na levi,
kjer je takih potnikov nemalo,
češ, pošteno ni, da na letalo
vkrcali sta se zakónski šlevi.
In zdaj kakšne slepovodka zganja?
Da hov-hov je bil njen spremljevalec,
psiček njen, in ne kak kriminalec,
vleče ven se ta, ki večno sanja.
