Nadporočnik Lukaš, zdaj že veste?
Švejkov predpostavljeni, pokojni,
ki končal je v neki jami gnojni
tam na vzhodu, čisto blizu ceste.
Ni zadela krogla ga, dejali
Rusi so, ki streljali na Čehe
in Avstrijce vse so, svoje grehe
pa potem so pod preprogo dali.
Nehalo mu je srce pač biti,
je potrdil brž zdravnik Makejev,
kot baletnik namreč je Nurejev
se naprezal, nič ni moč storiti.
To bile so kajpada le sanje
grde, ki jih Jozef Švejk je sanjal,
v njih strašanski Rus ga je preganjal,
prazne sanje, kdo kaj dal bi nanje?
Pa je vendar Švejk bil prerok slavni,
napovedal Lukaševo smrt je,
k temu marsikoga še zaprtje,
vse po poti da bo šlo naravni.
Slika takšna kaže se realna,
nadporočnik Lukaš, ruska lutka,
je ob svoji krsti stal kot putka,
kadar leže jajca, slika stalna.
Lutke, ki premalo ubogljive
naj so v sanjah ali pa v resnici,
vse tako končajo po pravici,
ker za brate niso zanesljive.
Lukaš šenkal svoje je življenje
zdaj, zaenkrat v Švejkovi viziji,
pravi ta, da na televiziji
bo prikazan kot nepogubljenje.
Ko bo Lukaš šenkal ga dejansko,
ja, življenje svoje, domovini,
to zahvaljujoč bo medicini,
srčna kap dejanje bo neplansko.
