Je v tandemu s kraljevičem Markom
vedno v ljudski pesmi se pojavljal,
se v refrenu kot pijan ponavljal
Musa Kesedžija, fant s poudarkom.
Ni nikoli oddrobil mu glave
Marko kraljevič, da ne konča se
cikel ljudskih pesmi, se sam vase
na pogrezne, konec da je slave.
Slavni Marko ga okrog prinašal
na načinov tisoč je pretkanih,
je o Musi zgodb nebroj poznanih,
na Balkanu vse je ta prekašal.
Tak se Musa zadnje čase plazi
po slovenski dragi nam deželi,
bojda smo za Kesedžijo zreli
guslar se pritlehni sam izrazi.
Nam zagusla, da ni Musa isto
kot njegova žena, je razlika,
ona naj se torej nam naslika
prav na vrhu, ker velja za čisto.
Kar imata Musa in njegova,
to nikogar bojda se ne tiče,
Musi izčrpavanje pritiče
in uničevanje firm znova.
Sklepa Musa Kesedžija posle,
naj bo sam ali pa preko žene,
milostne ne pripozna vam cene,
bi rojake vse imel za osle.
Na Balkanu, vemo, ni na ceni
ženska in še manj čigava žena,
a njegova, ta pač ni nobena,
ta bila kar prva bi na sceni.
Bo potrebno res se zgledovati
nam po kraljeviču južnem Marku,
in ob dobrem, pametnem preudarku
Muso Kesedžijo kam poslati.
Ga poslati, kamor Musa spada,
skupaj z ženo, skupaj s svojo dačo,
tega, ki bi sanjal rad palačo,
da razblini se pregrešna nada.
Tužna pesem mora se zapeti,
ki jo goslal bo kar sam pritlehni
in imela bo refren nenehni:
»Dali končno Muso so prijeti.«
