Ja, dolgo se že nisem oglasil, priznam. Tudi zato, ker sem imel te dni veliko dela. Da, uganili ste – ukvarjal sem se s protesti. Na eni strani sem usmerjal protestnike, na drugi strani pa policijo.
Da pojasnim: nikoli nisem nosil policijske uniforme. Tudi miličniške ne. Ves čas sem bil namreč tajni agent v civilu in izvajal (kontra)obveščevalne akcije. Zaradi tega sem se sam sebi zdel tako strašno kul, da sem se nekoč celo spozabil in mahal okoli s svojo detektivsko izkaznico, tako kot sem videl tako početi razne policaje v civilu v ameriških filmih. Tako nenadoma nisem bil več tajni agent, ampak nekaj sem pa le dosegel: kjerkoli sem se prikazal, so vsi ovajali drug drugega in mi nosili informacije. Ne da bi jih prosil ali celo zahteval.
Vidite, tako je takrat potekalo moje »vrbovanje«, kot se v udbovskem besednjaku reče pridobivanju sodelavcev. Ne vem sicer, od kod ta izraz – morda je to kaj v zvezi z latinskim izrazom »verbum« (to pomeni beseda) ali nemškim »Verbung«. Ali pa ima morda kaj opraviti s Prešernovo rojstno Vrbo ali pa vrbami nasploh. O njih te dni ni pametno govoriti. Me je že sodelavec enkrat zatožil, da sem iz nekoliko prevelikega odpora do naših bratov iz KOS JLA enkrat v nekem zguljenem socialističnem bifeju zavpil »Srbe na vrbe« in takoj dobil od šefa ukor, ker ne spoštujem bratstva in enotnosti. Ampak ker sem znal od vseh agentov v svojem okolišu najbolje »vrbovati« in je mreža naše službe zato močno zrasla, nisem dobil nobene kazni. Le šef me je podučil, naj malo bolj skrijem svoj tradicionalno slovenceljski odnos do južnih bratov. A kaj, ko so mi šli takrat na jetra.
Zdaj sem odnos do njih spremenil. Zorana S. imam rad, Zlatkota tudi, da ne omenjam Anisa. Zato sem krenil v akcijo in v enem dnevu pridobil okoli 50 ljudi, ki so pred tem oklevali, ali bi šli na protest ali ne. In so na moje prigovarjanje šli. Sklepam, da sem na protestne shode proti PCT spravil vsaj ene dvesto ljudi, metanje granitnih kock sem jim prijazno odsvetoval, zato pa sem jim v roke stisnil ene par petard. Tistih ta močnih. In jim obljubil, da jih bodo dobili naslednjič v enem paketu tisoč. In to zastonj, če bo KUL zmagal na volitvah. Če pa ne bo zmagal, bodo črnuhi uvedli verouk v šole in nam vzeli penzije. Ja, ta izgovor vedno dobro vžge. Ko jim to omeniš, ni več izgovorov, ali gredo v akcijo ali ne.
»Vrbovati« znam tudi med policisti. Veliko jih poznam, sploh tiste, s katerimi sem sodeloval še v času, ko so bili še miličniki. Zdaj so razni poveljniki in svetovalci. In vedno mi radi prisluhnejo. Dan pred tistim huronskim protestom, ko so naše opice skakale po severni obvoznici, sem policistom naročil, naj bodo zelo uvidevni, da je pač narod razburjen, naj se malo postavijo v kožo teh ljudi, saj morajo tudi sami nositi te nesmiselne maske, se cepit in testirat. Nasprotno pa naj bodo neizprosni do podpornikov vlade in raznih rumenih jopičev, ki se svaljkajo po ulicah kot nekakšna novodobna elita. Se mi zdi, da me policija kar posluša. No, vsaj poslušala me je vsaj do tega ponedeljka, ko je zgrabila Zorana in Zlatana. Tako da sem takoj posredoval pri generalnem direktorju policije. Nimajo pravice zapirati tistih, ki branijo svoj narod. Pa četudi sta oba južna brata. V srbščini narod pomeni to, kar pomeni pri nas ljudstvo – da se razumemo. Zato je bila »ljudska armada« v srbščini »narodna armija«.
Mojega »vrbovanja« pa še zdaleč ni konec. Danes zvečer se zberejo moji prijatelji iz balinarskega kluba. Doslej je bil le eden od njih na protestu. Po novem bodo šli vsi. Ko jim bom vse razložil in dal za rundo, bodo še kako radi šli. In to vsi, tako levi kot desni. Do volitev me čaka ogromno dela. Saj veste, bodite kul, podprite KUL.
Špricerjev Pepi
